generalni direktor KHD Group Slovenia
Na začetku leta si veliko ljudi postavlja nove cilje za novo obdobje, ki je pred njimi. S cilji in predvsem s tem, kako jih dosegamo, so povezana naša prepričanja. Še posebno tista, ki nas ovirajo na naši poti do uspeha in do izpolnitve ciljev – naša omejujoča prepričanja.
Dobro je, da se z njimi ukvarjamo, saj so omejujoča prepričanja vir frustracij, kadar ne dosegamo zastavljenih ciljev.
Ta zapis je povzetek podcasta psihologinje Špele Kresnik in pogovora s Silvestrom Kmetičem o prepričanjih. Pogovarjala sta se o tem, kaj sploh so prepričanja in delila lastne izkušnje glede omejujočih prepričanj, povedala tudi, kako pride do prepričanj in zakaj se je pomembno ukvarjati z njimi.
Silvester Kmetič je uspešen podjetnik s 30-letno kilometrino, coach in poslovni trener. Človek, ki se je v svojem življenju srečal že s številnimi omejujočimi prepričanji.
Špela Kresnik pa je mlada psihologinja, ki verjame, da se skrivnost dobrega življenja in odnosov skriva v kakovostni komunikaciji. Njeno poslanstvo je naučiti ljudi uporabljati lastno čustveno inteligenco na poti do uspeha in sreče v življenju.
V nadaljevanju boste izvedeli, kako pri sebi prepoznati omejujoča prepričanja in kako se z njimi soočiti, kakšni so pozitivni vidiki omejujočih prepričanj in zakaj je tudi za moške pomembno, da se pogovarjajo o občutkih in da si dovolijo začutiti. Dobili boste tudi konkretne naloge, kako se lotiti raziskovanja lastnih prepričanj.
Celoten podcast Špele Kresnik »Ogledalo« lahko poslušate na tej povezavi:
… v nadaljevanju pa povzetek pogovora:
Danes se bova pogovarjala o prepričanjih in še posebno o omejujočih prepričanjih. Ker večina prepričanj prihaja iz našega otroštva, se mi zdi smiselno, da začnem s tem, da sem oče dveh skoraj odraslih hčera in dedek 2 leti stari vnukinji.
Imam še enega »otroka«, ki bo februarja 2022 dopolnil 30. To je moje podjetje. Marsikdo me vpraša, glede na to, da sem trener in coach, hipnoterapevt in še bi lahko našteval ꟷ Silvo, kaj je tvoja največja referenca?
Sem svetovalec za poslovne procese in prodajo v večjih slovenskih podjetjih in tudi v tujini. V zadnjih letih še posebno za podjetja iz finančnega sveta – svetovalna finančna podjetja in banke, medijske hiše in proizvodna podjetja.
Pomagamo jim analizirati in postaviti kakovostnejše poslovne sisteme, v katere postavijo prave in ustrezno usposobljene ljudi. Prav to je danes največji izziv sodobnega gospodarstva – pomanjkanje prave delovne sile.
Podjetja se tega še kako zavedajo in iščejo notranje vire. Vodimo jih pri tem, da za manko delov mest iščejo in najdejo resurse znotraj obstoječega kadra – konkretno recimo, kako lahko najdejo prodajnike v svojih podjetjih.
Včasih smo se ukvarjali izključno z izobraževanjem, danes pa veliko več svetujemo. Izobraževanje je zadnji korak, ko je treba izgraditi neke kompetence.
Da se vrnem nazaj na mojo največjo reference in moj veliki uspeh. To je moje lastno podjetje, ki je preživelo in raslo od začetka ustanovitve do danes. Ustanovil sem ga kmalu po osamosvojitvi, februarja 1992.
Danes je malo ljudi, ki se lahko pohvalijo s tem, da so podjetje odprli pred 30 leti in da to podjetje živi in raste še danes. Slišimo seveda veliko zgodb o uspehu iz tujine, a razlika je biti uspešen na 100 in več milijonskem trgu in uspešen na našem malem, 2 milijonskem trgu. Pa upam, da ne boste razumeli tega kot hvalisanje.
Dejstvo je, da je v Sloveniji specifična klima za podjetnike. Temu pripomore naša mentaliteta, davčna politika, delovne navade itd.
Biti uspešen 30 let je velika stvar. Zdi se mi, da je velika umetnost znati upravljati podjetje tudi v okoliščinah, ki niso idealne.
Vse življenje je moje vodilo pomagati ljudem in jim nuditi podporo za lažje in enostavnejše življenje. Tudi izdelki, ki jih v mojem podjetju prodajamo, so podpora temu.
In ko smo že pri denarju ꟷ tudi denar je energija in tako kot vsa drugo energija, mora teči. Enako, kot se pretaka energija, tako je tudi dobro pametno in koristno, da se pretaka denar. Jasno pa je, da morata obe strani imeti občutek, da sta s to izmenjavo energije, robe ali storitve, denarja, nekaj pridobili.
To je tudi moje osnovno poslovno vodilo, ki se ga trudim prenesti tudi na svoje otroke. Ker sta obe moji hčeri uspešni pri tem, kar počneta, vem, da mi je to tudi uspelo. Naše poslanstvo v popolnosti izvajamo.
Tudi denar je energija in tako kot vsa druga energija, mora teči.
V vseh teh letih izkušenj sem se moral soočiti s kar
nekaj prepričanji, ne samo podpirajočimi, tudi kakšno omejujoče je bilo vmes.
Čeprav jih imamo vsi, malokdo ve, kaj točno so prepričanja in kako do njih pride.
Enostavno povedano je prepričanje tisto nekaj, v kar verjamemo. Lahko bi celo rekli, da je prepričanje verovanje.
Za vernike, v religijskem smislu, so njihova prepričanja temelj njihovega verovanja. Enako je tudi, če ste navdušen uporabnik neke določene blagovne znamke – avtomobilov ali tekstila.
Tisto, v kar verjamemo, smo pripravljeni tudi zastopati in, če je treba, tudi braniti. Večina tistega, kar izgovorimo v pogovorih, temelji na naših osebnih, temeljnih prepričanjih.
Upam si trditi, da svet ni takšen, kakršen dejansko je, ampak je tak, kot ga vidite vi, vidite pa ga na osnovi svojih prepričanj.
Ko se boste naslednjič pogovarjali z ljudmi in vas bo v skupini recimo 6, bo skupaj »stalo 6 različnih modelov sveta«, 6 različnih prepričanj. Drug drugega boste prepričevali o tem, kar sestavlja vaš model sveta – vaša prepričanja. In ravno zaradi njih, zaradi osebnih prepričanj, prihaja do konfliktov med ljudmi.
Večina tistega, kar izgovorimo v pogovorih, temelji na naših osebnih, temeljnih prepričanjih.
Zdaj pa pozor! V zadnjih 2 letih, ko so časi mentalno in tudi sicer »nori«, prihaja do problema lastnih prepričanj. Imamo namreč več časa za pogovore s samim sabo. Vsi jih imamo in prepričan sem, da se je tudi vam kdaj zgodilo, da ste znotraj teh samo-dialogov prišli do notranjih konfliktov s svojimi lastnimi prepričanji.
Velja izpostaviti, da se na osnovi prepričanj odločamo, kaj je za nas in okolico v nekem trenutku najboljše.
Hec je v tem, da se ljudje svojih lastnih prepričanj redko racionalno zavedamo oz. se jih zavemo takrat, ko imamo izzive. Če takrat pridete do coacha ali terapevta, je prva stvar, ki jo naredimo, ta, da naredimo t. i. »sliko« vrednot in prepričanj.
Prepričanja si lahko predstavljate tudi kot okvir slike, sliko pa kot doživetja, ki jih »zlagamo v sliko« na osnovi svojih aktivnosti. Okvir, torej prepričanja so tista, ki nas omejujejo. So naša »škatla«. Saj poznate refren pesmi, ki pravi »We are living in a box« Živimo v »škatli« svojih prepričanj.
Z novim letom si zapisujemo cilje in želje, potem pa se običajno nekje zatakne. V povezavi s tem je Špela Kresnik podelila svojo zgodbo o njenem omejujočem prepričanju. Zelo je povezano s Silvestrom oz. z načinom, kako sta se spoznala.
Silvester je imel predavanje skupaj s Sašo Einsiedler in takrat ga je prvič videla. Kakšno leto kasneje so se srečali v živo, in takrat je imela Špela tak wow občutek, da sta oba s Sašo »ful višje od nje«. Oba sta ji zelo imponirala in počutila se je majhno in nedoraslo. Bila je prepričana, da si take družbe ne zasluži in da se mora počutiti majhno.
Pripoveduje, kako se spomni tistega sestanka in kako neprijetno ji je bilo. Kar lezla je vase, vse dokler ju ni spoznala in dokler se ni soočila s svojim omejujočim prepričanjem, da ni dovolj velika.
»Hvaležna sem vama. Dajala sta vtis, da smo vsi popolnoma enaki, da sebe ne postavljata na piedestal, da nista nekaj več od nas drugih. To mi je bilo pri vaju zelo všeč. Dobila sem občutek, da sem vredna in občutek pripadanja ter priznanja in spoštovanja od nekoga, ki sem ga sama zelo cenila.
Iskreno, bilo me je strah. In prav strah stoji za omejujočimi prepričanji. Ko se soočimo s strahovi, je lažje,« zaključi Špela.
V komentar in dopolnitev opisani izkušnji bi dodal nekaj, kar psihologi poznate še boljše od mene, ob strahu je še en močan psihološki fenomen oz. občutek – občutek sramu. Ko se povežeta strah in sram, pa se še bolj zapremo v škatlice, v katerih živimo.
Povezano s tem želim podeliti še svojo zgodbo. Zgodila se mi je, ko sem imel nekje 40 let. Za mano je že bila 20+ letna kariera uspešnega poslovneža in ravno sem končal izobraževanje za coacha. Moj ego je bil gigantski.
Prišel sem v Nemčijo na dogodek nekega podjetja in tam sem srečal gospoda Wernerja Katzengruberja.
Takrat je bil Werner osebnostni coach številka 1 v Nemčiji in eden najbolj znanih psihologov v Nemčiji. Ko sem ga opazoval, kako je stal na odru in predaval, sem si mislil, da bi tudi jaz to rad počel.
Ko se povežeta strah in sram pa se še bolj zapremo v škatlice v katerih živimo.
Ob koncu prireditve sem pristopil k njemu, in to z enim samim namenom, da se mu zahvalim za vse, kar smo v tistem trenutku dobili. Vprašal me je, od kod sem. Seveda sem mu povedal, da iz Slovenije in potem je celo predlagal, da se dobiva in raziščeva možnost poslov sodelovanja. Takrat nisem razumel niti, kako bi to sodelovanje lahko potekalo, niti nisem prav dojemal njegove veličine.
Izmenjala sva si kontakte in povabil me je na sestanek. Nato pa so mi 2 dni pred terminom sestanka iz Nemčije poslali e-pošto, da je sestanek za nedoločen čas prestavljen zaradi bolezni gospoda Katzengruberja.
V tistem trenutku me je spreletelo: »Veliki Werner Katzengruber, nemško govorno področje, 100-milijonski trg, top coach, vrhunski psiholog, avtor knjig, ustanovitelj meta modela … kaj se bo pa on pogovarjal z enim »Silvom iz Maribora«, z malim podjetnikom, ki zaposluje 80 ljudi … jaz pa res nisem nobena kapaciteta zanj.«
To vam pripovedujem za spodbudo. Če sem si to misli jaz, ki nisem bil niti največji revež, niti neuspešen, poln znanja z zaključenim izobraževanjem za coacha, si lahko predstavljam, kako se v podobni situaciji počuti povprečen človek, ki ni podjetnik in nima specialnih znanj.
Zapomnite si, vsi smo ljudje. Ne postavljajte si omejujočih prepričanj, da je kdorkoli vreden več kot vi. Vsako življenje je vredno enako.
Niso pomembni ne znanje, ne denar. So stvari, ki jih z denarjem tako in tako ne moremo kupit. Spomnimo se Steva Jobsa. Človek je enak človeku – to naj bo vaše vodilo.
Prepričanj je torej cel kup. V osnovi jih delimo na podpirajoča in na omejujoča.
Do obeh vrst prepričanj pride v otroštvu. Ko se rodimo in smo stari nekaj mesecev, leto, dve, je bil naš frontalni korteks, ki je namenjen razmišljanju učenju, prepoznavanju različnosti, minimalno razvit.
Takrat sta aktivna dela možganov amigdala in limbični sistem, ki sta zadolžena za občutke. Vse, kar dojemamo v zgodnjem otroštvu, tja do 5.–6. leta je na nivoju čustev in ne racia.
Prav to je čas, ko se formirajo tudi prepričanja, ki so v popolnosti prepletena z občutki in slikami.
Po 6. letu se začnejo razvijati veliki možgani. Več razmišljamo s svojo glavo, začenjamo dvomiti, raziskovati …
Nato pa odrastete, in če se nikoli niste ukvarjali s svojimi prepričanji, potem še danes delujete s prepričanji, ki ste jih razvili do 6.–12. leta.
Povabim vas, da analizirate svoje življenje zdaj in pogledate, kako ste živeli v preteklosti.
Glede na to, da živimo v področju, na katerem je zadnjih 200 let, vsaki 2 desetletji divjala vojna, in z njo vse travme: ogromno žensk je bilo posiljenih – to so naše mame, babice, prababice …, veliko moških je umrlo v vojnah za višje ideale (ki niso bili nujno njihovi), veliko je bilo interniranih v koncentracijska taborišča … Vse to se preko epigenetike, prenaša na nas in na naše otroke.
Če se nikoli niste ukvarjali s svojimi prepričanji, potem še danes delujete s prepričanji, ki ste jih razvili do 6.–12. leta.
Povrhu tega pa živimo še v Evropi, kjer se stvari odvijajo enako že stoletja. Živimo po enakih obrazcih in veliko tistih, ki so bili »drugačni« in ki so presegali te kalupe, se je izselilo v Ameriko.
Tudi od tod ta razlika med Evropo in Ameriko. Zakaj je v Ameriki vse mogoče? Ker so ljudje manj obremenjeni s podedovanimi omejujočimi prepričanji. Na neki način je to lahko naš izgovor, »pač živimo v Evropi, ki nas kulturološko omejuje«.
A dejansko je vse to del našega kolektivnega nezavednega. Vse to vpliva na generacije in generacije, na epigenetski ravni.
Dejstvo je, da bi morali vse, ki so zdaj stari 30–40, »po riti«. Zakaj? Ker je po 20. letu človek odrasel in mora se zavedati, da je sam odgovoren zase in za vse, kar se mu v življenju dogaja.
Tako kot ste prepričanja enkrat pridobili, jih lahko tudi spremenite.
Povabim vas, da se zjutraj, ko se pogledate v ogledalo, odločite, na osnovi katerih prepričanj in vrednot bo potekal vaš dan. Vi sami se vsakič znova odločite, kaj boste »vzeli v roke«, katero prepričanje vas bo tisti dan podprlo v vaših dejavnostih.
In zdaj pridemo do dela, ko vam bom povedal, da tako kot ste prepričanja enkrat pridobili, jih lahko tudi spremenite.
K sreči so možgani nevroplastični, imajo možnost spreminjanja. Venomer se oblikujejo in preoblikujejo in vedno lahko formiramo nova prepričanja.
Seveda to ni lahko, a je možno. Tako kot lahko treniramo mišice in se naučimo uporabljati neko orodje ali opremo, tako lahko preoblikujemo svoje možgane, da bodo v danem trenutku odreagirali drugače. Vsaka reakcija pa izvira oz. jo povzroči neko naše prepričanje. Da bi to lahko »trenirali«, moramo najprej poznati svoja prepričanja.
Nekdo hodi 20 let v službo. Ima svoja prepričanja, ki temeljijo na nasvetih tipa »hodi v šolo, uči se, da boš dobil dobro, sigurno službo, da ne boš menjaval veliko služb«
In potem je ta nekdo kar naenkrat star 30, 40 let in vidi priložnosti. Nezadovoljen je s službo, s šefom, sodelavci mu gredo na živce, plača je nizka. Mika ga, da bi začel nekaj na svoje. Sanja o samostojni karieri.
Prvo vprašanje, ki si ga mora postaviti, je, koliko predan je svoji poslovni ideji, koliko ur na dan je pripravljen vložiti, da bo uspela?
Če mislite, da bo delavnik v prvih 5 letih krajši kot 8 ur na dan, se krepko motite. Če je človek torej pripravljen delati več kot do zdaj, če je pripravljen na negotovost, kako bo speljal mesec in da bo imel plačo verjetno nižjo kot 1.500 EUR, potem je na pravi poti.
Velika razlika je med sanjami in jasno postavljenimi cilji.
Nikomur nočem ubijati sanj – ravno obratno. Mi v KHD Skupini ljudem pomagamo, da živijo svoje sanje in jih na njihovi poti podpiramo.
A velika razlika je med sanjami in jasno postavljenimi cilji. Sanjajte! To je ok. A jasno postavljeni, izvedljivi cilji so nujni. Cilji morajo biti jasno opredeljeni in obsegati odgovore, kdaj, kdo, komu, kako, zakaj in na kak način. To so osnovna vprašanja, ki si jih morate postaviti, ko začnete delati spremembe.
Samo, če spremeni svoja prepričanja. Za spremembo prepričanj je potrebno trdo delo na sebi. Ni dovolj, da se samo preselimo, saj to še ne pomeni, da se bodo tvoja omejujoča prepričanja čarobno spremenila v podpirajoča.
Ni dovolj, da se samo fizično preselimo, saj to še ne pomeni, da se bodo tvoja omejujoča prepričanja čarobno spremenila v podpirajoča.
Če se kdaj zgodi, da trčite ob svoja omejujoča prepričanja, potem je to prav v podjetništvu – taka je vsaj moja izkušnja.
Ker takrat je človek soočen z ogromno stvarmi, predvsem pa s samim seboj in z vsemi svojimi strahovi in prepričanji. Tudi s strahovi, povezanimi s financami, konkretno z denarjem, ki so izjemno povezani z dojemanjem naše lastne vrednosti.
Najprej se je treba svojega omejujočega prepričanja zavedati. In prav to je najtežje.
Zato vas povabim, da si vzamete nekaj listov papirja in svinčnik. Vprašajte se o neki temi, npr. o zdravju, družini, otrocih, denarju, izobrazbi, znanju, veščinah …
Nato si vzemite čas. Za vsak »papir«, za vsako temo, porabite nekaj ur. Počasi zapisujte svoje misli, mnenje, pričakovanja, počutje, ko razmišljate o danem pojmu.
A pazljivo! Na tej točki se največkrat zgodi, da ljudje pišejo tisto, kar si želijo in ne tistega, kar globoko v sebi zares čutijo. Pomembno je, da kadar niste zadovoljni s tem, kar je zdaj, da si ne lažete, ampak da se vprašate, zakaj vam »to« ni ok.
V 90 % ljudje ugotovijo, da ni kriva »ta« stvar, ampak da imajo sami izzive zaradi lastnih prepričanj in pričakovanj, ki so bila v preteklosti drugačna, kot so danes, in zato prihaja do konfliktov.
Dober primer je denar. V naši družbi imamo kup kolektivnih omejujočih prepričanj, povezanih z denarjem. To lepo dokazuje naša slovenska zbirka pregovorov, ki poveličujejo trdo delo in odrekanje in degradira denar in imetje.
Dokler negujete taka prepričanja, pozabite, da boste imeli denar in bili ob tem tudi srečni, zadovoljni in radostni.
Naslednji kolektivni izziv Slovencev je »fovšija«, zavist. Priznam, tudi sam sem imel s tem izzive. Gledal sem ljudi z avtomobili, hišami, počitnicami, ki sem si jih tudi sam želel – pa ne imel.
Pred 25. leti sem bil na te ljudi jezen. Kaj mislite, kaj naredim danes? Danes jim pristopim in jim čestitam, nato pa jih povprašam »Kaj ste naredili za to, da vam je to uspelo.«
In glej ga zlomka, večina jih z veseljem odgovori in pove.
Pojdite k uspešnejšim od vas, družite se s tistimi, ki so v življenju dosegli tisto, kar si sami želite. Ne hodite k samooklicanim gurujem. Najdite področja, na katerih želite blesteti in narediti spremembo. Ni nujno, da so to terapevti in coachi, pomembno je le, da je to človek, ki je na nekem področju dokazano uspešen.
Vsi mi smo O. K. In to ni samo premisa, na kateri gradi transakcijska analiza. Naše izhodiščno razmišljanje mora postati zavedanje, da smo vsi ok.
Seveda pa morate najprej spremeniti svoje prepričanje »… saj ona se ne bo želela pogovarjati z mano … kdo pa sem jaz, da bi se on z mano menil o tem«.
Ravno danes sem imel uvodno srečanje z gospo, ki je rekla, da je dve leti in pol razmišljala, ali naj in kako naj me pokliče, ker ve, da sem zelo zaseden, in da to, kar delam, ni ravno poceni in da je zdaj končno našla pogum – in že sva imela prvo temo, na kateri sva delala
»Vsi mi smo O. K.« In to ni samo premisa, na kateri gradi transakcijska analiza. Zdi se mi, da naše izhodiščno razmišljanje postati zavedanje, da smo vsi ok.
Povabim vas, da začnete izhajati iz tega, da smo vsi ljudje ok. Zdi se mi, da smo v zadnjih dveh letih to zavedanje izgubili.
Ko gledam, kam smo kot družba prišli, me je res strah za usodo posameznikov. Upam in želim, da nam bo uspelo vzpostaviti nazaj zavedanje in prebuditi emocionalno inteligenco.
Da se najprej zavedamo sebe, vseh svojih pozitivnih in manj pozitivnih lastnosti, da se zavedamo drugih ljudi in tega, da so drugačni, z drugačnimi pričakovanji in prepričanji ter da oboje spoštujemo.
Ta drugačnost bi nas morala povezovati in ne razdvajati. Menim, da je to velik izziv za ljudi in za celotno človeštvo. Začnimo pri sebi in ne pri sosedu.
Zanimivo je, kako zaradi omejujočih prepričanj najdemo številne izgovore, ki ne služijo nikomur, le nam samim. Glede denarja, recimo, velikokrat rečemo: »… ko bom imel denar, potem bom …« že samo to razmišljanje nas sabotira.
Ko imamo vsa prepričanja zapisana, vsako na svojem papirju, je pred nami 5 korakov.
Treba je iti v preteklost in izbrskati poreklo tega prepričanja. Če in ko nam to uspe, je dobro, da vemo, od katere osebe (skupine oseb) je le to prišlo. To si zapišite.
Ugotovili boste, da ima večina omejujočih prepričanj pozitiven namen. Ko ste bili otroci, so vas prav gotovo pred nečim varovala.
Naj ti ponazorim s primerom. V moji generaciji je bilo v času, ko smo bili mali, standardno reklo »Brez zveze, da se trudiš, tako ali tako ti ne bo uspelo,« ali pa »… mi nismo rojeni pod srečno zvezdo … oni tam so, mi pa ne« …
Prosim vas, v nobenem primeru ne bodite jezni na ljudi, ki so to izgovarjali. Skušali so vas ščititi pred žalostjo in frustracijo nad neuspehom. Danes vemo, da je to največja škoda, ki jo lahko kot starši naredimo otrokom – to, da jih ščitimo pred neuspehom.
Druga skrajnost je, da otrokom polnimo ušesa s samimi superlativi, ki so skoraj vedno brez osnove. Refren, ki ga sodobni starši ponavljajo: »Ti si najboljša, ti si najbolj pameten, ti si najbolj sposobna …«, s tem otrokom gradimo lažno samo zavest in jih ščitimo pred realnostjo, svet zunaj pa vemo, kakšen je.
Statistike o številu mladih, posebno moških, ki še vedno živijo doma (in se držijo maminega krila), na zunaj pa igrajo mačizem, so strašljive. Piškavi temelji za ustvarjanje lastne družine, kajne?
To pomeni, da se iskreno (!!) zahvalite občutkom, ki so botrovali tem omejujočim prepričanjem in tudi osebam, povezanim z njimi. Takrat, ko ste te nasvete dobivali, so bili izrečeni z dobrim namenom.
Naj vas še enkrat spomnim, da če teh omejujočih prepričanj niste spremenili, da dejansko še vedno delujete iz pozicije 5-6-letnega otroka in ne odraslega. Ne razumite me narobe – tako deluje večina ljudi okrog nas, ki še niso razvili lastne emocionalne higiene.
Pri svojih 30., 40., 50. navzven živite odraslo življenje, vaša prepričanja, čustvovanja in dejanja, povezana z njimi, pa so nespremenjena od otroštva
Verjetno opažate, da si otrok upa več kot strokovnjak pri 30. To ni povezano z znanjem, ampak s prepričanji.
Prepričanja nam dirigirajo, kako se vedemo, koliko samozavestni smo in kako razmišljamo.
Kar se nam je dogajalo zadnjih 200 let naj nam ne bo izgovor. Prevzeti je treba odgovornost in narediti korak naprej.
Zavedajte se, da so med 1. in 5. korakom 3 koraki, ki jih je nujno treba narediti. Ne iščite bližnjic, ker možganov ne morete prelisičiti.
In še nekaj je pomembno, ko se lingvistično, z besedami torej, lotite svojih omejujočih prepričanj, pazite na to, kako bodo vaše izjave formulirane. Če ste vse svoje življenje živeli v prepričanju, da »denar kvari ljudi«, potem pa kar naenkrat rečete, da so »vsi bogati ljudje srečni«, vam lastni možgani ne bodo verjeli.
Naredite vmesni korak in recite »Tudi ljudje, ki majo denar so lahko srečni« ali »Tudi ljudje, ki veliko zaslužijo, so lahko zdravi.« Na ta način boste svojim možganom olajšali delo.
Za vas imam še en nasvet: spreminjajte po eno prepričanje naenkrat. Naredite konkretno analizo in odkrijte, katero prepričanje vas najbolj omejuje.
Naj vam namignem, za kar 80 % odraslih Slovenk in Slovencev je najbolj močno omejujoče prepričanje »Nisem vredna … nisem vreden«, ob tem pa še razumevanje in dojemanje brezpogojne ljubezni. V povezavi s tem je pomembno, da se naučimo imeti radi sebe.
Prepričanja nam dirigirajo, kako se vedemo, koliko samozavestni smo in kako razmišljamo.
To se nanaša predvsem na moške: želim vas spomniti, da čuječnost ni namenjena samo ženskam. Dovolite si biti bolj v stiku s sabo in s svojimi čustvi. Odpirajte svoja čustva.
Ženske ste na tem področju naredile že zelo veliko, moški pa v veliki večini capljamo za vami. Posvetite se svojim čustvom in dovolite si biti ranljivi. To zmorejo samo najbolj pogumni. O tem čudovito govori Brenee Brown kar si lahko pogeldate v tem posnetku:
Prenehajte se smejati ženskam in se posmihati njihovi krhkosti. Verjetno ne veste, da na en storjen samomor ženske, naredijo samomor 4 moški. To je grozljivo, izhaja pa ravno iz tega, da je moške sram tako govoriti o čustvih kot tudi čustva pokazati (poreklo tega je spet naša slovenska kultura.)
Omejujoča prepričanja nas ščitijo pred napori in pred tem, da bi se počutili slabo
Ni me sram povedati, da zvečer ob filmu tudi kdaj zajočem. Ko si to dovoliš, si osvobojen.
Večina ljudi si sploh ne zna predstavljati, kaj je to mentalna svoboda. Svoboda ne pomeni, da po FB pljuvaš v komentarjih »kakor pade«. To ni mentalna svoboda, ampak mentalno suženjstvo.
Mentalna svoboda je, ko lahko marsikaj pogledaš in prebereš in ne dovoliš, da se to dotakne tvojih vrednot.
Vsak od nas je imel v življenju težke situacije, a to ni opravičilo za sejanje žolča na vse strani.
Vse to vam govorim z razlogom, da vas spodbudim, da delate na svojih prepričanjih. Ko jih boste razumeli, boste v situacijah, v katerih ste prej vzkipeli, zdaj odreagirali drugače in mirneje.
Najlepše je to, da vas bodo drugačne akcije in reakcije pripeljale do drugačnih rezultatov – takšnih, ki si jih v resnici želite.
Tam, kjer je tvoj fokus, si ti in kjer si ti, je tvoj fokus
Ko se boste prenehali boriti s tem, česar nočete, boste začeli stremeti k tistemu, kar hočete. Opazujte in analizirajte ljudi, ki so to že dosegli. Poglejte, katera so podpirajoča prepričanja, ki vam bodo pomagala na poti do uspeha, ne glede na to, kaj to je: denar, družina, kariera, zdravje …
Omejujoča prepričanja nas ščitijo pred napori in pred tem, da bi se počutili slabo. Ko govoriva o uspehu in o tem, da je doseči uspeh lahko tudi težko, je na poti do uspeha kar nekaj ovir in neuspehov, s katerimi se je treba soočiti. Naj vas to ne odvrne od postavljanja ciljev in od tega, da spremenite vsaj eno ali dve omejujoči prepričanji.
Pojdite čez proces, sami ali s coachem in bodite vztrajni.
Za vsako spremembo v življenju potrebujete tri stvari: pogum, vztrajnost in disciplino.
Freud je rekel, da smo ljudje pripravljeni narediti bistveno več za to, da ubežimo bolečini, kot pa za to, da pridemo do užitka. Največja umetnost v življenju je to, da ste pripravljeni narediti spremembo takrat, ko bolečina še ni prevelika – pa nam to uspeva?
Ne ravno najbolje. V glavnem smo ljudje pripravljeni narediti spremembe šele takrat, ko je bolečina nevzdržna.
Zakaj je treba s spremembo navade ali prepričanja čakati na to, da se zgodi travma? Vsem je jasno, da v življenju ni nič enostavnega, nič pa tudi ni samo po sebi umevnega.
Tudi zdravje ni samo po sebi umevno, niti to, da se zjutraj zbudite. Vsi, ki se tega zavedamo, smo uspešnejši in razmišljamo širše.
Za vsako spremembo v življenju potrebujete tri stvari: pogum, vztrajnost in disciplino.
Primer, ki sem ga prej omenil, se mi zdi smiselno omeniti še enkrat – moj primer, pri katerem ne bom šel v vsebino, ampak samo o procesu.
Na coachingu z Wernerjem Katzengruberjem sva delala na mojem prepričanju, da mi »nekaj« v življenju pomeni absolutno največ in da je vse ostalo sekundarnega pomena.
Povabil me je, da odprem svoj urnik in pogledam, koliko časa v tednu imam rezerviranega za »to nekaj« za kar pravim, da mi pomeni največ v življenju.
Seveda sem doživel šok. »Tisto«, za kar sem bil prepričan, da je absolutno najpomembnejše v mojem življenju, v koledarju sploh nisem imel zapisanega in »temu« sem namenil pravzaprav najmanj svojega časa.
Očitno, da »to« sploh ni bila moja najpomembnejša vrednota in enako je bilo s prepričanji, povezanimi s to vrednoto.
Naredite si podobno analizo. Lahko jo naredite sami, ali pa poiščete coacha, ki vas bo pri tem vodil.
Na koncu še malo »šok terapije – vedite, da je tisto, čemur namenjate največ časa, trenutno v vašem fokusu. Vaš fokus pa temelji na vaših prepričanjih. Pika!
Prav to je recept za uspeh: da si se pripravljen nečemu posvetiti in tja usmeriti svoj fokus, nato pa premakniti rit in za dosego cilja tudi kaj narediti. Moj moto je: »Tam, kjer je tvoj fokus, si ti in kjer si ti, je tvoj fokus«.
Zato vas povabim, da si v življenju ne postavljate prevelikih ciljev. Raje si postavite več manjših ciljev in jih dosezite. In bodite pri tem srečni.
Ti trenutki sreče vas bodo pripeljali v stanje zadovoljstva. Zadovoljni ljudje v svojem življenju ne potrebujejo nadpovprečnih rezultatov in uspehov, temveč živijo polno življenje in nizajo uspeh za uspehom.
Zame je še vedno največji uspeh, ko moj klient naredi napredek. To mi predstavlja neverjetno zadovoljstvo. Ali ko nekomu nekaj prodam – tudi takrat občutim notranje zadovoljstvo.
Vse to so uspehi. Več, ko imate teh trenutkov uspeha, bolj boste zadovoljni in srečni.
Naj bo življenje sestavljeno iz številnih majhnih uspehov!
